Dejan D

Uspeh je sumljiv! Slovenec človeku odpusti marsikaj. Slab značaj, slabe odločitve, celo slabo vino. Uspeh mu odpusti precej težje. Posebej če ga doseže sosed. Uspešen Slovenec v tujini je naš ponos. Uspešen Slovenec doma je predmet upravičenega suma. Prvega vabimo na sprejeme, drugemu bi najraje poslali inšpekcijo. V tem je nekaj pristno našega. Radi imamo zgodbe o uspehu, dokler se dogajajo dovolj daleč, da nam ni treba gledati, kako nekdo živi bolje od nas. Takrat smo ponosni na slovensko pamet, iznajdljivost in delavnost. Ko ista pamet odpre podjetje tri ulice stran in začne dobro služiti, se nacionalni ponos presenetljivo hitro spremeni v zanimanje za njegovo davčno napoved. Tudi sam sem se že zalotil pri takšnem razmišljanju. Človek vidi nekoga, ki mu gre dobro, in njegov prvi odziv ni nujno občudovanje. Prej radovednost, koliko je pri tem zaslužil in kako mu je uspelo. Šele pozneje se spomni vprašati, kaj je pravzaprav ustvaril. Zavist je priročna reč. Omogoča ti, da se ukvarjaš s tujim uspehom, ne da bi se moral preveč ukvarjati z lastnim. In potem se ta naša mala človeška slabost preseli še v gospodarsko politiko. O podjetništvu govorimo z velikim spoštovanjem. O inovacijah z zanosom. O znanju skoraj religiozno. Toda ko pridemo do vprašanja, koliko naj človeku od njegovega dela in sposobnosti dejansko ostane, se začne zadrega. Nenadoma postane pomembneje, da nihče nima preveč, kot da bi lahko vsi imeli več. Ne zagovarjam sveta, v katerem uspeh človeka odveže odgovornosti do drugih. Družba potrebuje zdravstvo, šolstvo, pokojnine in solidarnost. Vse to je treba plačati. Toda med poštenim prispevkom k skupnim potrebam in tihim prepričanjem, da je višji zaslužek že sam po sebi nekoliko nespodoben, je precejšnja razlika. Prav zato me pri razpravi o ZIURS ne zanimajo samo posamezne davčne stopnje. Zanima me tudi, kaj pravzaprav mislimo o delu, podjetnosti in uspehu. Ali smo pripravljeni sprejeti, da lahko človek veliko zasluži, ne da bi s tem komu kaj ukradel? Da lahko podjetnik ustvari delovna mesta in obenem obogati? Da lahko strokovnjak zahteva dobro plačilo, ne da bi se moral za svoje znanje opravičevati? Seveda lahko vsak predlagani ukrep prinaša tudi stroške in neenakomerno razdeljene koristi. Te je treba izračunati. Vendar bi bilo koristno, da pri presoji ne zamenjamo ekonomskega vprašanja z moralnim sojenjem ljudem, ki zaslužijo več. Slovenija je premajhna, da bi si lahko privoščila še manjše ambicije. Ne moremo hkrati govoriti o gospodarstvu prihodnosti in se zgražati nad tem, da bi nekdo od tega gospodarstva tudi dobro živel. Ne moremo slaviti slovenskih možganov in pričakovati, da bodo iz domoljubja delali pod vsakršnimi pogoji. Morda bi morali gospodarsko razpravo začeti pri preprostem vprašanju: ali želimo družbo, v kateri se mora uspešen človek opravičevati, ali družbo, v kateri ima tudi naslednji človek možnost uspeti? Sam bi raje govoril o drugem. O pogojih, v katerih se splača tvegati, delati, zaposlovati in ustvarjati. O državi, ki zna zahtevati pošten delež, ne da bi se ob vsakem dobrem zaslužku vedla, kot da je pravkar odkrila kaznivo dejanje. Slovenski problem ni, da bi imeli preveč uspešnih ljudi. Problem je, da smo se naučili njihov uspeh obravnavati kot družbeno nevšečnost. In dokler bo tako, bomo še naprej izvažali pamet ter uvažali razlage, zakaj je doma ne znamo bolje uporabiti.