#besedanikonj *** Besede, ki presegajo težo in moč konja, poobjavljamo, da ostanejo z nami, da nam pomagajo razumeti in ravnati prav, ravnati človeško.

Svetli lasje, gladko počesani, skrbno speti nazaj. Temen suknjič, bela bluza, biserna ogrlica, ki ne deluje kot okras, ampak kot pika na koncu stavka. Nič kričečega, nič naključnega. Videz ženske, ki bi vam najprej pojasnila pogoje hipoteke, nato pa vas brez spremembe izraza obvestila, da ste izgubili pravico do stanovanja. Njena nadzorovana govorica in videz pripadnosti izobraženemu, premožnemu sloju ne napovedujeta razdiralne politične sile. Lahko nastopa kot glas tistih, ki se imajo za razlaščene, saj s svojo podobo ne zanika reda, pač pa obljublja, da bo red znova vzpostavila. Tako bi Alice Weidel, prvi obraz nemške skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), morda opisala ameriška novinarka Dorothy Thompson (1893–1961), ki je leta 1931, ko je intervjuvala Adolfa Hitlerja, iz prve roke spoznala, da je eno človek, ki ga opazuje novinar, nekaj drugega pa politična figura, v kateri se prepoznava množica. Dorothy Thompson, ki je bila med prvimi novinarji, ki so opozarjali na nevarnost nacizma, je pred srečanjem s Hitlerjem pričakovala, da bo uzrla človeka izjemne osebnosti in karizme. Namesto tega je srečala poosebljenje banalnosti. Tako ga je opisala: »Njegov izraz na obrazu je karikatura, njegovo telo pa je kakor iz hrustanca, brez kosti. Je nedosleden in zgovoren, neuravnotežen, negotov vase.« Ni ga podcenila, le spoznala je, da avtoritarni voditelj ni nujno videti kot zgodovinska pošast. Pri svoji oznaki »prototipskega majhnega človeka« je vztrajala tudi po tem, ko je Hitler postal diktator, saj je tedaj že razumela politično moč povprečnosti, ko jo podpreta kult voditelja in resentiment celotne nacije. #mnenja #komentar #kolumna Celotno kolumno preberite na povezavi v komentarju.