Sebastjan ₳rtič 📎

KAJ PISA RAZKRIVA O SLOVENSKEM ODNOSU DO ZNANJA? Danes objavljeni rezultati PISA 2025 za Slovenijo niso spodbudni. Povprečni dosežki slovenskih petnajstletnikov so se glede na leto 2022 znova znižali. Še bolj zaskrbljujoč je daljši trend. Pri matematiki in branju danes več kot tretjina slovenskih petnajstletnikov ne doseže niti osnovne ravni znanja, medtem ko je bilo takih pred desetletjem približno za polovico manj. Tudi po pandemiji se položaj ni stabiliziral: v zadnjih treh letih se je delež učencev pod osnovno ravnijo povečeval dva- do trikrat hitreje od povprečja OECD. Pandemija je prizadela skoraj vse šolske sisteme, vendar se je večina v zadnjih treh letih stabilizirala, nekateri pa so začeli izgubljeno nadomeščati. Slovenija je šla v nasprotno smer. Nadaljnjega slovenskega padca zato ni več mogoče prepričljivo pojasniti samo s posledicami zaprtja šol med epidemijo. PISA učence razvršča tudi po socialno-ekonomskem ozadju. Pri tem ne sprašuje preprosto, koliko zaslužijo njihovi starši, ampak sestavi širši indeks iz izobrazbe in poklica staršev ter materialnih in kulturnih virov doma. Nato lahko znotraj Slovenije primerjamo četrtino otrok z najbolj ugodnim in četrtino z najmanj ugodnim družinskim okoljem. Med letoma 2022 in 2025 so dosežki tistih z najmanj ugodnimi razmerami padli le malo, za 5 točk, pri najbolj privilegiranih pa kar za 25. Socialna vrzel se je zato zmanjšala predvsem zato, ker se je močno znižal zgornji rob. Slovenija je ena od le petih držav, kjer so najbolj privilegirani učenci izgubili več kot 20 točk. Pomemben je tudi mednarodni pogled: kar 51 odstotkov slovenskih petnajstletnikov spada v zgornjo četrtino socialno-ekonomske lestvice vseh sodelujočih v PISI. Slovenskih rezultatov torej težko pojasnimo predvsem z neugodnimi izhodišči. Velik del naših učencev ima v mednarodni primerjavi zelo ugodne pogoje, šolski sistem pa iz njih iztrži precej povprečne rezultate. Posebej izstopajo fantje pri branju. Slovenska dekleta so v bralni pismenosti precej uspešnejša od fantov; razlika je skoraj dvakrat večja od povprečne razlike med spoloma v OECD. Slovenija tako sodi med države z največjim razkorakom med dekleti in fanti pri branju. Pri matematiki take razlike skoraj ni, pri naravoslovju pa so dekleta prav tako uspešnejša. Posebej zanimiv pa se mi zdi priloženi graf, ki ne meri znanja, ampak nekaj drugega: kako mladi presojajo, čemu pri ugotavljanju, kaj je res, sploh zaupati. PISA je petnajstletnike med drugim vprašala, ali je treba informacijo iz enega vira preveriti še pri drugih zanesljivih virih in ali naj bi se pri presojanju bolj zanašali na »zdravo pamet« kot na znanstvene raziskave. Iz kombinacije odgovorov je OECD sestavil štiri epistemološke profile. In tu Slovenija izstopa precej neugodno. Le približno tretjina slovenskih petnajstletnikov sodi v skupino, ki hkrati meni, da je treba vire preverjati, in ne soglaša s trditvijo, da se je bolje zanesti na zdravo pamet kot na znanstvene raziskave. Med prikazanimi državami OECD je Slovenija po tem kazalniku povsem pri dnu. Pri nas približno polovica mladih sicer pravi, da je treba informacije preverjati, vendar obenem meni, da se je bolje zanesti na zdravo pamet kot na znanstvene študije. Tega seveda ne gre interpretirati kot dokaz, da slovenski mladostniki »ne verjamejo znanosti«. Profil temelji na samo dveh vprašanjih in na samooceni. Je pa rezultat zanimiv zato, ker meri nekaj, čemur pri pouku pogosto namenjamo manj pozornosti kot samemu znanju: razumevanje, kako sploh vemo, da je neka trditev dobro utemeljena. Znanstvena pismenost namreč ni samo poznavanje dejstev, formul in definicij. Pomeni tudi razlikovanje med intuicijo in dokazom, med mnenjem in raziskavo ter med posameznim virom in preverjenim znanjem. Tudi podatki PISA kažejo, da ta razlika ni nepomembna. Učenci z izraziteje »znanstvenim« epistemološkim profilom imajo v povprečju precej višje rezultate tako pri naravoslovju kot pri branju. To samo po sebi še ne dokazuje, da tak odnos do znanja povzroča boljše rezultate; zelo verjetno se znanje, sposobnost kritičnega presojanja in odnos do dokazov razvijajo skupaj. Morda je zato najpomembnejše sporočilo letošnje PISE prav tole: težava slovenskega šolstva ni samo v tem, koliko učenci vedo, ampak tudi v tem, kako presojajo, katerim trditvam in virom je smiselno zaupati. V času družbenih omrežij, vplivnežev, umetne inteligence in poplave samozavestno podanih trditev utegne biti prav ta sposobnost pomembnejša kot kdaj koli prej. oecd.org/en/publications/202…