Bližajo se lokalne volitve, to pa je tudi čas, ko politika posebej močno prodre v javni prostor. Spremljati jo moramo, tudi če bi se ji najraje na daleč izognili: na najbolj nedolžnem sprehodu po mestu ali potovanju v druge kraje v nas agresivno strmijo smehljajoči se kandidati, optimistične obljube, spodbudna gesla. V javni prostor kot poseben objekt vstopajo veliki jumbo plakati, ki se jim ne moremo izogniti. Tako se oglasom za trgovske centre, avtomobile, servise, vse mogoče, pridružijo oglasi za lepšo prihodnost. Še v nobeni deželi nisem videla tako na gosto postavljenih reklam kot v Sloveniji: velja tako za mesta kot za podeželje. Človek bi dobil občutek, da arhitekti ves svoj trud vlagamo v to, da bi reklamni panoji dobili lepše ozadje. Oglasi občutno banalizirajo identiteto mest, krajev in krajine. Duhovito umetniško kritiko je postavil Danilo Milovanović. Vprašal se je: »Če imamo lahko oglase na kozolcih, zakaj ne bi imeli sena na oglasnih panojih?« in na reklamni pano zasadil travo. Dve leti prej je na kozolec obesil razrezane oglasne plahte, kot bi šlo za sušenje sena. »Umetnik uporablja gverilske taktike in pristop naredi-si-sam – gotovo spada med ustvarjalce, ki nemalokrat prečkajo mejo med umetnostjo in aktivizmom, vendar je med njimi eden redkih, ki pri svojem delu dosledno negujejo poetično substanco in svojevrstno subtilnost,« so pred leti zapisali v MGML, ob predstavitvi razstave Razsrediščenje – in z opisom se strinjam. #mnenja #komentar #kolumna Celotno kolumno preberite na povezavi v komentarju.