Rok Preseren

Pred precej leti sem v izjavi za televizijo dejal, da je slovenska znanost prežeta s sistemsko korupcijo. Izjava je takrat sprožila precej jeze in ogorčenja med vodilnimi predstavniki domače znanstvene skupnosti. Danes bi si želel, da bi lahko rekel, da to ne drži več. Toda moje izkušnje žal kažejo, da se razmere niso bistveno izboljšale. Izvedel sem namreč nekaj novih podrobnosti o poteku odločanja na razpisu za komuniciranje znanosti. Po informacijah, ki sem jih pridobil, si je član ocenjevalnega panela, ki je našo prijavo ocenil zelo slabo, sam izbral, da bo ocenjeval prav Kvarkadabro. O njegovi oceni nato na panelu sploh niso razpravljali, čeprav je močno odstopala od ocene drugega recenzenta. Nihče tudi ni zahteval pojasnil ali preveril razlogov za tako veliko razliko. Ob tem se odpira še vprašanje morebitnega nasprotja interesov. Isti član panela je ravnokar izdal knjigo pri enem od prijaviteljev, ki je na razpisu prejel precej sredstev. Ta povezava sama po sebi seveda še ne dokazuje nepravilnosti, vendar bi pričakoval, da se pri razdeljevanju javnega denarja takšne okoliščine vsaj preverijo. Prav tako prihaja iz velike akademske institucije, ki je bila glede na število pridobljenih projektov na tem razpisu daleč najbolj uspešna. Tudi to samo po sebi ni dokaz ničesar, je pa dodaten razlog za vprašanje, kako so bila morebitna nasprotja interesov prepoznana in obravnavana. Osebne povezave, neformalna zavezništva in institucionalna pripadnost so del vsakega akademskega okolja. Težava nastane, ko začnejo takšne povezave vplivati na odločitve o javnem denarju. V majhnem okolju pa osebne povezave ne vodijo nujno le v favoriziranje prijateljev in znancev. Kažejo se lahko tudi v slabšem ocenjevanju tistih, ki ocenjevalcem zaradi različnih osebnih okoliščin niso blizu. Razlogi za takšno distanco so lahko ideološke razlike, osebne antipatije, napačne informacije ali zastarele predstave o dejavnosti prijavitelja. Seveda nič od tega ne bi smelo vplivati na ocenjevanje. Razlika med dobro delujočim sistemom in klientelističnim okoljem ni v odsotnosti osebnih interesov in predsodkov, ampak v učinkovitosti mehanizmov, ki preprečujejo njihov vpliv na rezultate. O težavah z razpisom sem v vmesnem času formalno in neformalno obvestil več odgovornih oseb in institucij. Toda iz odzivov, ki sem jih doslej prejel, ni razvidno, da bi pristojni v opisanem postopku prepoznali kar koli problematičnega. Kot da je takšno odločanje nekaj povsem običajnega in sprejemljivega. Prav ta odsotnost kritične presoje me skrbi še bolj kot ravnanje posameznega ocenjevalca. Pri tem govorimo o agenciji, ki vsako leto odloča o zelo velikih zneskih javnega denarja. Zakaj o tem še naprej pišem? Ker se mi zdi nesprejemljivo, da pri razdeljevanju javnih sredstev ostajajo brez jasnih odgovorov tako temeljna vprašanja o neodvisnosti ocenjevanja, preglednosti odločanja in odgovornosti tistih, ki o sredstvih odločajo. Še posebej problematično je, če se pristojni sklicujejo na formalno pravilnost postopkov, ne da bi se resno vprašali, ali je primerno, da si ocenjevalci sami izbirajo prijave, ki jih bodo ocenjevali, in da o razdelitvi sredstev odloča majhen panel brez zadostne zunanje in neodvisne presoje. V skoraj treh desetletjih delovanja v slovenski znanosti sem že večkrat naletel na zelo podobne težave. Zato vse skupaj težko razumem kot osamljen zaplet ali nesrečno naključje. Toda tu ne gre več samo za Kvarkadabro ali za odločitev o enem projektu. Gre za vprašanje, ali imamo v slovenski znanosti sploh učinkovite mehanizme, ki preprečujejo samovoljo, pristranskost in nasprotja interesov pri razdeljevanju javnega denarja. In predvsem, zakaj se ob tako konkretnih opozorilih nihče od pristojnih ne čuti dolžnega preveriti, ali ti mehanizmi dejansko delujejo?